»Uspelo mi je!« Kaj se dogaja v možganih, ko rešimo zahtevno nalogo?
Na kratko
– Na izid vpliva tudi kako si razlagamo telesne občutke.
– Okolje, ki nam pomaga pri delu, je odvisno od zahtevnosti naloge in posameznika.
– Dopamin sodeluje pri motivaciji za miselni napor in učenju iz rezultatov naših dejanj.
– Samostojno odkritje rešitve in »aha« doživetje sta povezana z boljšim pomnjenjem.
– Predah z razmislekom nam omogoča opaziti napredek in prepoznati, kaj nam je pomagalo.
Že tretjič popravljate predstavitev. Tabela se ne izide. Rešitev težave se vam izmika. Potem se nekaj poveže, zadnji popravek sede na svoje mesto in … končano! Naslonite se nazaj in pomislite: »Tole mi je pa uspelo.« Od kod ta prijetni občutek? Zgodba se začne že precej pred zadnjim klikom na Shrani.
Malo treme, malo zagona
Pred zahtevno nalogo nam lahko srce bije hitreje, v trebuhu začutimo napetost in postanemo bolj budni. Včasih si mislimo: »Ojoj, tega ne bom zmogel.« Drugič: »Dobro, pa dajmo!« Raziskave so pokazale, da lahko na uspešnost vplivamo tudi tako, da si telesne občutke razložimo na bolj spodbuden način. Ko stres doživljamo kot obvladljiv in spodbuden, govorimo o eustresu. Na primer, v raziskavi Jamiesona in sodelavcev (2010) so udeležencem pojasnili, da jim lahko vznemirjenost pomaga pri reševanju preizkusa. Ta skupina je nato dosegla boljše rezultate pri matematičnem delu kot kontrolna skupina. Vendar pa to ni univerzalno pravilo za vse tipe nalog – pri besednem delu razlike ni bilo. Raziskava nam pokaže, da lahko razumevanje napetosti v določenih okoliščinah pomaga pri izvedbi naloge. Ponovno torej ugotavljamo, da je pri razumevanju odziva pomemben tudi kontekst.
Zakaj pri eni nalogi pojemo zraven, pri drugi pa ugasnemo radio?
Pri urejanju datotek nam glasba lahko prav pride. Ko poskušamo razumeti zapleteno pogodbo, pa nenadoma zmoti celo najljubši refren. To lepo ponazori, da se idealno okolje spreminja glede na zahtevnost naloge. Zvoki iz okolja namreč tekmujejo za našo pozornost, skupaj z zahtevami naloge (Gonzalez in Aiello, 2019). Povezavo med ravnjo aktivacije (angl. arousal) in uspešnostjo pogosto rišemo kot obrnjeno črko U: premalo zagona nas težko pritegne, primerna mera nam lahko pomaga, preveč pa nas lahko ovira. Ta okvir poznamo kot Yerkes–Dodsonov zakon, pri čemer je optimalna raven aktivacije odvisna tudi od zahtevnosti naloge (Yerkes in Dodson, 1908). Vseeno pa so učinki odvisni tudi od posameznika (Gonzalez in Aiello, 2019).
Dopamin ne čaka samo na ciljni črti
Dopamin si pogosto predstavljamo kot možganske konfete: opravimo nalogo in možgani priredijo zabavo. Njegova vloga je precej širša, saj sodeluje že pri motivaciji, da se zahtevne naloge sploh lotimo. Westbrook in sodelavci (2020) so pokazali, da dopaminsko delovanje vpliva na pripravljenost za miselni napor – po domače: ali se nam zdi vredno začeti? Sodeluje pa tudi pri učenju in prilagajanju odziva v naslednjih podobnih odločitvah (Pessiglione in sodelavci 2006).
Če se vrnemo k naši predstavitvi: poleg tega, da je končana, imamo zdaj tudi izkušnjo, kako smo prišli do rešitve. Ni pa nujno, da vsako opravljeno obveznost pospremi nenaden »dopaminski zadetek«. Z drugimi besedmi – važna je pot, ne le cilj.
»Aha, zdaj pa razumem!«
Včasih rešitev sestavljamo počasi, drugič nas zadene nenaden uvid. In takšen »aha« trenutek nam lahko ostane v spominu. Kizilirmak in sodelavci (2016) so preučevali reševanje besednih ugank. Ugotovili so, da so si udeleženci pozneje bolje zapomnili rešitve, ki so jih odkrili sami. Z boljšim spominom je bilo povezano tudi »aha« doživetje, tudi kadar jim je bila rešitev predstavljena. To nakazuje, da sta lahko tako samostojno odkritje rešitve kot trenutek, ko jo razumemo, pomembna za učenje.
Pred naslednjo nalogo si vzemimo trenutek zase
Ko nekaj zahtevnega zaključimo, lahko za hip odložimo seznam obveznosti in se vprašamo: Kaj mi je pomagalo? Kaj sem se naučil oziroma naučila? Kaj bom naslednjič naredil oziroma naredila drugače? Pri delu nam koristijo izzivi, primerno okolje, podpora in počitek. Pa tudi priložnost, da svoj napredek opazimo, se ob tem za trenutek ustavimo in smo ponosni nase.
Ima pa predah z razmislekom še eno korist – damo si priložnost ugotoviti, kaj potrebujemo za uspešno reševanje takšne naloge. Tako nam je lahko naslednjič, ko se z njo srečamo, reševanje že nekoliko lažje.
Viri
Gonzalez, M. F., & Aiello, J. R. (2019). More than meets the ear: Investigating how music affects cognitive task performance. Journal of Experimental Psychology: Applied, 25(3), 431–444. https://doi.org/10.1037/xap0000202
Jamieson, J. P., Mendes, W. B., Blackstock, E., & Schmader, T. (2010). Turning the knots in your stomach into bows: Reappraising arousal improves performance on the GRE. Journal of Experimental Social Psychology, 46(1), 208–212. https://doi.org/10.1016/j.jesp.2009.08.015
Kizilirmak, J. M., Galvao Gomes da Silva, J., Imamoglu, F., & Richardson-Klavehn, A. (2016). Generation and the subjective feeling of “aha!” are independently related to learning from insight. Psychological Research, 80(6), 1059–1074. https://doi.org/10.1007/s00426-015-0697-2
Pessiglione, M., Seymour, B., Flandin, G., Dolan, R. J., & Frith, C. D. (2006). Dopamine-dependent prediction errors underpin reward-seeking behaviour in humans. Nature, 442(7106), 1042–1045. https://doi.org/10.1038/nature05051
Westbrook, A., van den Bosch, R., Määttä, J. I., Hofmans, L., Papadopetraki, D., Cools, R., & Frank, M. J. (2020). Dopamine promotes cognitive effort by biasing the benefits versus costs of cognitive work. Science, 367(6484), 1362–1366. https://doi.org/10.1126/science.aaz5891
Yerkes, R. M., & Dodson, J. D. (1908). The relation of strength of stimulus to rapidity of habit-formation. Journal of Comparative Neurology and Psychology, 18(5), 459–482. https://doi.org/10.1002/cne.920180503
